Dvigalo, ki laže (in kaj ima to z vašo navigacijo)

Hočete v tretje nadstropje? Pritisnete gumb in ko se vrata odprejo, ste tam. Še za nikogar nisem slišal, da bi moral pri uporabi dvigala kaj dosti razmišljati. Nasprotno – večinoma opazujem ljudi, ki med tipkanjem pomembnejših stvari na telefonu gumb za nadstropje pritisnejo skoraj mimogrede. Intuitivno. 

Malo znanstvene fantastike 

Zdaj pa si predstavljajte skoraj enako situacijo. Pritisnete gumb za tretje nadstropje, dvigalo se vzpne, vrata se odprejo. Izstopite – in ugotovite, da stojite v povsem drugi stavbi. Na drugem koncu mesta. Morda države. Ali sveta. Res ste v tretjem nadstropju, ampak to v tem trenutku ni več niti najmanj pomembno. 

Niste samo zmedeni. Verjetno ste tudi malo jezni – na dvigalo in njegovo ploščico s številkami, ki vas je … prevarala. 

Dvigalom se – razen morda v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu ali knjigi – takšne stvari seveda ne dogajajo. Njihov »uporabniški vmesnik« je prestal desetletja preizkušanja v resničnem svetu, mi, uporabniki, pa smo ga popolnoma ponotranjili. 

Prav tako kot smo ponotranjili meni na vašem spletnem mestu ali v aplikaciji. 

Navigacija 

Definicija spletnega mesta običajno pravi: gre za niz strani pod isto krovno domeno, s skupnim identifikatorjem (praviloma logotipom zgoraj levo), enotno vizualno podobo in – navigacijo. Seznamu vsebin, do katerih lahko uporabnik dostopa, romantično rečemo »meni«; bolj tehnično: navigacija. 

In prav navigacija – tako kot v gozdu ali na odprtem morju – skrbi, da se uporabnik ne izgubi. 

Ko izberemo eno od možnosti v navigaciji, pričakujemo nekaj zelo podobnega kot v dvigalu: pritisneš gumb za tretje nadstropje in prideš v tretje nadstropje. Torej na podstran z enakim ali vsaj sorodnim naslovom, kot ga nosi povezava. Ampak pozor – znotraj istega spletnega mesta. 

Spletno mesto si lahko predstavljate kot stavbo, navigacijo pa kot ploščico z gumbi. Ker je navigacija hierarhično podrejena identifikatorju (logotipu), uporabnik upravičeno razume, da se že nahaja znotraj neke konkretne stavbe. Navigacija je torej notranji – ne zunanji – usmerjevalni sistem. 

In kje je težava? 

Vse prepogosto se v navigaciji spletnega mesta znajdejo povezave na povsem druga spletna mesta. In to ne le pri (pol)amaterskih projektih – ta izjemno frustrirajoča napaka se rada pojavi tudi na velikih, včasih globalnih servisih. 

Povezavam, ki vodijo drugam, pravimo zunanje povezave (external links). Kadar se znajdejo v navigaciji, so za uporabniško izkušnjo naravnost škodljive. 

Zakaj? Ker uporabnik ob kliku na povezavo v glavnem meniju (ali kjerkoli, kjer intuitivno pričakuje notranjo navigacijo) ne pričakuje, da bo pristal drugje. Pričakuje, da bo ostal na istem spletnem mestu. Da ga bo spremljala ista navigacija. In da se lahko s klikom na logotip vedno vrne »domov«. 

Tako kot v dvigalu: tudi če se iz tretjega nadstropja vrnete vanj, vas pričaka ista ploščica z istimi gumbi. 

Nič bolje ni, če uporabnika odpeljete na »prijateljsko« spletno mesto – recimo na ločeno stran vaše druge blagovne znamke. Ironično, lahko je celo slabše: zaradi podobne vizualne podobe uporabnik sploh ne opazi takoj, da je drugje. In zmeda je še večja. 

Uporabniški spodrsljaj. In to velik. 

Kaj nam je storiti? 

Z zunanjimi povezavami samimi po sebi ni nič narobe. Držati pa se moramo dveh osnovnih smernic: 

• zunanje povezave ne sodijo v navigacijo spletnega mesta, 

• uporabniku moramo jasno in pravočasno – še preden klikne – povedati, da so zunanje. 

S tem mu damo občutek varnosti. Predvsem pa jasno sporočilo: »S tem klikom zapuščaš to spletno mesto. Pristal boš drugje. Navigacija bo drugačna. Tudi 'domov' ne bo več isti.« 

Nikoli v navigaciji. Tudi če vas to stane podstrani. 

Včasih se zunanje povezave znajdejo v navigaciji preprosto zato, ker zanje ni drugega mesta. Ni podstrani, kamor bi jih uvrstili. 

Rešitev? Nova podstran. 

Ja, to zahteva nekaj več dela. Pripraviti je treba vsebino – strani z enim samim gumbom si verjetno ne želite. Ampak to je cena dobre uporabniške izkušnje. 

Za uporabnika je namreč bistveno prijazneje, da osnovne informacije (recimo o vašem produktu) dobi že na spletnem mestu, kjer se trenutno nahaja. In šele nato – če ga stvar zares zanima – nadaljuje pot prek zunanje povezave. 

Tako kot pri dvigalu: najprej ostaneš v stavbi. Šele potem greš drugam.